Učinkovitost predvidevanja in izvedbe

1. Največja težava: predimenzioniranje podatkovnih centrov

Če želimo biti pripravljeni na visoko stopnjo zgoščenosti opreme moramo moč v podatkovnem centru načrtovati na nivoju omar oz. posameznih vrst omar (rack- and row-based design) in ne na nivoju celotnega prostora (room-design). V raziskavi, ki jo je izvedel APC so ugotovili, da so podatkovni centri, načrtovani na nivoju celotnega prostora, kar 3x predimenzionirani. Planiranje moči na nivoju omare je najbolj natančen način dimenzioniranja, saj na ta način lahko pravilno določimo dejanske potrebe po napajanju, hlajenju in ostalih elementih fizične infrastrukture NCPI.

2. Modularnost + standardizirani gradniki

Sistem brezprekinitvenega napajanja mora biti modularne izvedbe in omogočati postopno nadgrajevanje glede na rast potreb v podatkovnem centru.

3. Stopnja redundančnosti?

Pomembna odločitev je tudi stopnja redundančnosti sistema napajanja, ki je vedno kompromis med našimi potrebami in razpoložljivimi finančnimi sredstvi. Cilj je jasen: v čimvečji meri se moramo izogniti šibkim točkam (single point of failure) in sicer vseh ključnih sistemov kot so izvor napajanja, diesel generator, UPS, razvodni del napajanja porabnikov. Že modularna zasnova posameznih elementov, ki je prisotna na vseh nivojih arhitekture InfraStruXure, nam omogoča namestitev rezervnih modulov za doseganje N+1 oz. N+x stopnje redundančnosti z zamenjavo okvarjenih modulov brez prekinitve delovanja sistema (hot-swap). Seveda pa to za določena okolja ni dovolj in moramo razmišljati o podvajanjih sistemov na nivoju 2N ali celo 2(N+1).