Novice

Ne le fizične in električne ovire – na delovanje brezžičnega omrežja v podjetjih, doma in v objektih za različne namembnosti še kako vpliva tudi sama brezžična arhitektura. Ne, brezžične naprave, kot so usmerjevalniki, dostopovne točke in podaljševalniki signala, niso vedno krivec za slabše delovanje, razloge gre pogosto iskati v njihovi postavitvi in nastavitvah.

Arhitektura brezžičnega WiFi omrežja je vsekakor zelo pomembna za zagotavljanje kakovostne uporabniške izkušnje. Njen cilj mora biti uspešno sodelovanje naprav, ki zagotavljajo brezžični signal, z napravami uporabnikov/odjemalcev. V okoljih, kjer je prisotnih ogromno različnih odjemalcev z različnimi brezžičnimi napravami, ki oddajajo/sprejemajo brezžične signale, je to zelo velik izziv. Večino težav lahko odpravimo z ustrezno postavitvijo in nastavitvami naprav, še zdaleč pa ne vseh, predvsem tistih, ki so posledica slabega načrtovanja omrežij.

Oglejmo si tipičen scenarij. V konferenčni sobi podjetja nekaj uporabnikov do brezžičnega omrežja dostopa s starejšimi prenosniki, ki podpirajo le brezžični standard 802.11g, večina uporabnikov pa ima novejše prenosnike, tablice in pametne mobilne telefone, ki se v omrežje povezujejo preko standardov 802.11n in 802.11ac. Zakoni fizike nas učijo, da počasnejše naprave potrebujejo relativno več časa za pošiljanje in prejemanje podatkov v primerjavi s hitrejšimi (in novejšimi) napravami. Zato bodo z brezžičnim usmerjevalnikom komunicirale dlje časa. Sorodna analogija velja za naprave, ki so bolj oddaljene od usmerjevalnika ali dostopovne točke – v primerjavi s tistimi, ki so bližje in dosegajo višje hitrosti prenosa.

Pravična razdelitev časa

V želji, da bi v večuporabniških okoljih kar najbolje izkoristili brezžično opremo, velja v nastavitvah le-te vklopiti funkcijo ATF (AirTime Fairness). Ta bo poskrbela za proporcionalno delitev časa znotraj časovne osi oziroma povedano »po domače«, določila, koliko časa dobi posamezna povezana brezžična naprava. Funkcija ATF, ki določa, kdaj pride kdo na vrsto, se med proizvajalci brezžične opreme razlikuje, načeloma pa deluje podobno kot avtomat z listki v čakalnici (naprava dobi informacijo, kdaj bo na vrsti za prenos podatkov). Omenjeno funkcijo velja vklopiti v okoljih, kjer do brezžičnih naprav dostopa večje število uporabnikov, denimo v konferenčnih okoljih, sejnih sobah, hotelskih ložah, sprejemnih pisarnah itd. Tako bo vsaka povezana naprava dobila enak čas za komunikacijo z usmerjevalnikom – hitrejše naprave bodo v dodeljenem času prenesle več podatkov, počasnejše pa manj, skupen rezultat pa bo še vedno boljša uporabniška izkušnja, saj starejše naprave ne bodo »ohromile« uporabniške izkušnje novejšim.»Vsako večje okolje se prej ali slej sooči z izzivom velike gostote uporabnikov brezžičnega signala. V povprečju sodobni brezžični usmerjevalniki srednjega razreda zmorejo zagotavljati izmenjavo podatkov hkrati do 25 aktivnih  odjemalcev, v primeru slabše postavitve in nastavitev pa to število drastično upade. Dodajanje dodatnih kosov opreme ni vedno prava rešitev, saj lahko stanje še poslabša predvsem zaradi omejenega števila neprekrivajočih razpoložljivih prostih kanalov.«.

Ko se »stepejo« brezžični signali

Brezžična omrežja različnih frekvenc poznajo različno število kanalov. Vsak usmerjevalnik bo nudil najboljšo uporabniško izkušnjo na prostem kanalu. Poplava širokopasovnih priključkov je s seboj prinesla tudi veliko brezžičnih signalov, saj je praktično skoraj vsak priključek opremljen z brezžičnim usmerjevalnikom. Kar je lahko velika težava v večstanovanjskih ali večnajemniških poslovnih objektih. Prekrivanje brezžičnih kanalov (ang. co-channel interference; CCI) lahko vodi v »prepir« med napravami in močno okrni delovanje brezžičnega omrežja. Usmerjevalniki se namreč »tepejo« za pozornost med odjemalci signala in tako samo z »bombardiranjem« z informacijami glede prenosov spravijo na kolena. Uporabnik to dojema kot slabšo odzivnost brezžičnega omrežja, ki v skrajnih primerih celo odpove. Strokovnjaki kanalne motnje odpravljajo z nastavitvami usmerjevalnikov, rabo različnih vrst antent, prilagajanjem oddajne moči itd. Slednja je močno nezaželena, saj zelo poslabša razmerje med signalom in šumom-zmanjševanje moči signal zelo približa nivoju šuma, s tem pa se uniči selektivnost med  koristnim in nekoristnim valovanjem.

Načrtovanje brezžičnega WiFi omrežja

Načrtovanja in gradnje arhitekture brezžičnega omrežja se lotimo skupaj z načrti zgradbe. Zanimajo jih debelina in trdota betonskih plošč, vsebnost železa, vrsta sten ipd., skratka vse, kar vpliva na slabljenje signala. Nato pripravijo simulacijo učinkovitega brezžičnega okolja ter jo implementirajo in preverijo dejansko pokritost z brezžičnim signalom.

“Navadno bi  sledile le še fine nastavitve ali manjši popravki na brezžičnih napravah. Vendar v praksi ni tako.

Načrtovanje z orodji proizvajalcev brezžičnih naprav je pomankljivo predvsem s stališča, da predvideva, da so programsko vnešeni materiali po celem svetu enaki. Žal niso, niti ne morejo biti. V Sloveniji so gradbeni standardi zahtevnejši, s strani programske opreme predlagan  »EU- strop«, je polovico manjša ovira za napredovanje elektromagnetnega vala WiFi signala od slovenskega,”.

Velik izziv predstavlja načrtovanje brezžičnih omrežij v primeru še neobstoječih objektov. Standardna uporaba programskih pripomočkov dosega 70% natančnost načrtovanja. “V teh primerih pridejo prav praktične izkušnje, uporaba izmerjenih sten in stropov v skladu z lokalnimi gradbenimi. S podrobnimi simulacijami že dosegamo 90- do 95-odstotno natančnost, kar je bistveno več od tega, če bi omrežje postavljali »po občutku«. V objektih, kjer deluje več deset WiFi brezžičnih  dostopovnih točk, lahko investitor na ta način prihrani več (deset) tisoč evrov na račun nabave, konfiguracije in vzdrževanja opreme,”.